Prvi korak k spremembam je odločitev, ki jo narediš zavestno ali pa te situacija v življenju enostavno prisili.
Ko se enkrat odločiš, se vse začne sestavljati kot lego kocke. A življenje je nepredvidljivo. Včasih te spremembe prisilijo, da se soočiš z njimi, četudi si jih nikoli nisi želel.
Pri meni se je to zgodilo, ko je moj mož izvedel, da ima raka.
To je bil trenutek, ko se mi je svet zrušil. Strah me je preplavil kot težek plašč, pod katerim sem komaj dihala. Ko danes pogledam nazaj, se sprašujem, kje sem našla energijo in moč, da sem vstala iz te praznine.
Mislim, da nas življenje v takih trenutkih napolni z adrenalinom, da lahko preživimo. Tako se je začelo tudi moje potovanje – ne po moji volji, ampak ko danes pogledam nazaj, vem, da se je vse spremenilo prav takrat.
Ob službi in dnevnih obveznostih sem bila vsak dan ob možu. Najtežje je bilo na začetku, ko diagnoze še ni bilo, ko so nas čakanje in negotovost spravljali na rob. Oba sva se spraševala, kaj bo, a hkrati sva si govorila, da bo vse v redu. Diagnoza je naposled prišla in začelo se je zdravljenje. Zdravljenje z najnovejšim biološkim zdravilom, ki ga je moj mož lahko prejel – in takrat sva se smejala in jokala hkrati.
Oddahnila sva se. Toda tisti trenutek je bil šele začetek. Naša življenja so se začela spreminjati. Naš odnos je postal bolj potrpežljiv, bolj ljubeč, bolj srčen. Fokus je bil jasen – premagati »tega hudiča«, kot je moj mož poimenoval bolezen. Vse sva usmerila v to, živela sva za ta cilj.
Moj mož je šel iz bolnišnice neposredno v rehabilitacijo v Sočo. Tri mesece je tam preživel v času, ko so vladali strogi COVID ukrepi. Obiski so bili prepovedani. Pogovarjala sva se po telefonu, vsak teden sem mu prinašala oprana oblačila. Takrat sva imela luksuz, da sva se lahko videla preko šipe in se hkrati pogovarjala po telefonu. Bilo je težko, a bila sva hvaležna za vsak trenutek, ki sva ga lahko preživela skupaj, četudi na tak način.
V tistem času, ko je bil on na rehabilitaciji in sem bila veliko sama, sem počasi začela vračati pozornost nase. Avtopilot, ki me je vodil skozi vse te mesece, je začel popuščati. Začela sem se zavedati, da se lahko zgodi, da morda ne bo srečnega konca. Strah je bil prisoten, a sem ga zadržala zase.
Potem pa je prišel trenutek, ko je bolezen udarila nazaj – še močneje in brez milosti. Novica, da ima moj mož le še nekaj mesecev življenja, je bila kot udarec v želodec. Ko sem končala pogovor z zdravnikom, sem telefon še dolgo držala ob ušesu. Vse v meni je zamrznilo. Imela sem občutek, da se led dviga od nog navzgor po celem telesu, da ledeni vsaka celica, vsaka mišica v mojem telesu.
Samo obstajala sem, brez občutkov, brez misli. To je bil edin način, da sem lahko vsak dan naredila korake, ki sem jih morala narediti.
Hvaležna sem bila osebju v bolnici, ki mi je dovolilo vsakodnevne obiske, dokler ni bil mož premeščen v domačo oskrbo.
Na tej točki sem bila še vedno zamrznjena, a očitno odprta za vse njegove besede, stavke, za vse napotke, ki mi jih je dajal, dokler je to še lahko počel. Veliko sva se smejala, tudi malce jokala, a sva vse obrnila na hec, lahkotno, prijetno. Objeta v tej energiji sva se tudi poslovila.
Ko je mož odšel, se je vse ustavilo. Otopelost je počasi minila in ostala je le še bolečina. Zdelo se mi je, da se je moje telo razbilo na tisoč koščkov, razmetanih po celem svetu. Vsa ta bolečina, žalost in jeza so me preplavili. Bila sem izgubljena.
Potem pa je po pol leta prišel trenutek, ko sem se pogledala v ogledalo in si rekla: »DOVOLJ!«
Tisti trenutek je bil začetek nove poti. Prijateljica mi je podarila knjigo o žalovanju, ki sem jo prebrala v treh večerih. Na zadnji strani knjige je bila omenjena avtorica, ki je ponujala meditacije in tečaje. Z denarjem, ki sem ga dobila za rojstni dan od sodelavk, sem se prijavila na eno izmed njenih meditacij.
Ta meditacija je bila kot lučka v temi. Po dolgem času sem začutila olajšanje, majhen premik v srcu. Strah in tesnoba, ki sta me dušila, sta se za trenutek umaknila. Tako sem začela redno meditirati, zjutraj in zvečer, skoraj leto dni.
Meditacije so bile moj prostor miru, kjer sem lahko sprostila telo in um. Počasi sem začela razumeti, da sem izgorela, in sem se osredotočila na to, da se napolnim z energijo. Vikendi so bili rezervirani za naravo, meditacije in počitek.
Ko sem iskala nove vsebine na spletu, sem naletela na oglas za vpis v program »NEUSTAVLJIVA!« – in to je bil pravi preobrat. S hipnotičnimi posnetki sem začela hitro napredovati. Kot da bi se začeli vsi tisti izgubljeni koščki vračati nazaj k meni.
Postajala sem močnejša, bolj celovita, začela sem se sestavljati na novo. Prvič po dolgem času sem začutila radost in ljubezen do življenja. Spremembe so bile opazne tudi navzven – ljudje so mi govorili, kako dobro izgledam, kako sem polna nove energije.
Ko sem razmišljala, kako bi svoje izkušnje delila s svetom, se je pojavila priložnost. Vpisala sem se v šolo za hipnoterapevte, kasneje pa še za mojstrico regresije.
Danes pomagam predvsem ženskam, ker razumem njihove težave in vem, kako jih rešiti. Vsaka moja seansa je podprta z izkušnjami in znanjem, ki sem ga pridobila skozi svoje lastno potovanje.
Spremembe v življenju pridejo, ko je čas za to. Vesolje vedno poskrbi, da se to zgodi ob pravem času, tudi če se nam zdi, da smo še vedno sredi nevihte.
Tri leti sta minili, odkar sem se vpisala v šolo za hipnoterapevte, dve leti in pol, odkar sem odprla svoj popoldanski s.p., in junij 2025 sem šla na samostojno pot. Danes sem srečna, hvaležna in polna radosti. Imam nešteto idej, kaj vse bi se še lahko naučila in kako bi lahko še prispevala k dobrobiti drugih.
In to je moje poslanstvo, v to nedvomnim. Zakaj ne? Ker me polni to delo, pomoč drugim, skozi moje znanje in moje izkušnje.
Objem,
Greta